»Po pokolu je bilo za nas diplomate, takrat je bilo v Pekingu okoli 150 veleposlaništev, skrajno moreče. Celo Jugoslavija, ki je imela zelo razvite odnose s Kitajsko, je imela pred stavbo oboroženo stražo.«

»Kitajski voditelji oz. partija se je bala, da bi lahko tisto, kar se je dogajalo v Evropi, vodilo v nekaj podobnega tudi na Kitajskem, da bo prišlo ne samo do spremembe režima, temveč tudi do državljanske vojne in celo do razpada enovite države.«

»Da ne govorim o popolni zapori ameriškega in drugih veleposlaništev. Ameriško veleposlaništvo je v svoje prostore sprejelo več kot 1.000 oporečnikov, nekateri med njimi so potem celo leto preživeli na tam, ker so se bali, da bi jih Kitajci zaprli.«

»Protesti na Kitajskem so stalnica, vsak dan jih je več sto.«

»Toda, kako je mogoče, da se zasebno podjetje v komunistični državi, kot je Kitajska, sploh lahko zadolži za 300 milijard dolarjev?«

»Odgovor ni enoznačen.«

»Virus in pandemija sta bila povod, da se proti Kitajski razvije averzija, odpor.«

»32 let pozneje še vedno ni uradnega razkritja informacij o prelivanju krvi, pokol junija 1989 pa za vlado še vedno ostaja tabu«

»Težava s srbskimi vrednotami je v tem, da se ne ve, kaj sploh so. Kaj bi morale zagovarjati. Srbske vrednote ne spadajo ne na Vzhod ne na Zahod. Kar je odsev tega mentalnega in družbenega kaosa, ki je zame ključen problem zapletenosti vprašanja o Srbiji in njeni prihodnosti. Kaj Srbija pravzaprav sploh želi biti in kam spada?«